Search

Velika planina

Updated: Dec 25, 2021

Pred odhodom na Veliko planino sem si sposodil krplje. Če hočem v spodobno globokem snegu prehoditi Veliko planino po dolgem in počez, mi bodo vsekakor prišle prav, razmišljam, ko se z avtom po vijugasti in deloma poledeneli cesti počasi vzpenjam proti parkirišču pod Malo planino. Obenem odganjam misli, da sem si z njimi nakopal dodatni tovor in težo, ki jo bom moral nositi s seboj. Na zadnjem sedežu, med vožnjo po makadamski cesti, rahlo poskakujejo težek fotografski nahrbtnik, stojalo, pohodne palice in torba za okoli pasu, kot da bi prikimavali nadležnim mislim.


Zasnežena Velika planina s Karavankami v ozadju.
Velika planina

Ko ustavim avto, si nadenem tovor in obujem krplje. Še nikoli prej jih nisem uporabil, zato v nejeveri razmišljam, da mi bodo bolj v napoto kot ne.


Krplje

No, pa se je že po nekaj korakih pokazalo, da mi bodo zelo zelo olajšale dvodnevno pot po zasneženih in neshojenih predelih Velike in Male planine. Zagrizem v breg, kot da bi lovil minute, saj je ura že pozno popoldan.

V slabi uri "prikrpljam" do Domžalskega doma na Mali planini, kjer odložim ne fotografski del opreme, saj me čaka glavni cilj - fotografiranje. Zato ne izgubljam časa in se odpravim proti Mariji snežni, ki jo osvetljujejo še zadnji sončni žarki zahajajočega dne. Veter, ki se zaganja v sunkih, brije kot za stavo in še dodatno poglablja občutek mraza, ki leze v kosti. Zato pospešim korak, da ogrejem telo in prste na rokah.

Prisopiham na vrh, ko je sonce že tik nad obzorjem. Skoraj mrzlično se oziram na vse strani in iščem motive v prekrasni svetlobi, ki jo je pričaralo sonce s tančico koprenastih oblakov. Nikjer nikogar, samo sledi pohodnikov v snegu, ki so se vrnili v koče ali nazaj v megleno dolino. Časa, da v objektiv ujamem čudovite barvne odtenke, nimam ravno veliko. Zato urno nastavim zaslonko, zaklop in ISO. Ko posnamem Marijo snežno, okoli katere piha še močneje kot pod hribom na katerem stoji, se umaknem proti pastirskemu naselju, kjer se veter za spoznanje umiri.


Kapela Marije snežne ob zimskem sončnem zahodu na Veliki planini.
Kapela Marije snežne

Skoraj tečem po pastirskem naselju (če se temu racanju s krpljami sploh lahko reče tek), da še ujamem vse bolj pojemajočo svetlobo in čudovite pastelne barve, ki jih bo vsak čas prekril mrak.


Zasnežena koča v pastirskem naselju na Veliki planini in z polno luno na nebu.
Luna nad pastirskim naseljem

Zasneženo Pastirsko naselje na Veliki planini s kapelo Marije snežne ob škrlatnem sončnem zahodu
Pastirsko naselje

Kapela Marije snežne pozimi ob škrlatnem sončnem zahodu
Kapela Marije snežne še zadnjič danes

Prsti na rokah me skoraj ne ubogajo več, zato "odkrpljam" nazaj proti koči, kjer se premražene kosti kmalu ogrejejo. V koči je prijetno toplo, kar še povečuje občutek domačnosti.

Sedem za mizo in se zapletem v pogovor s prijazno oskrbnico. Nato pospravim večerjo, nadoknadim izgubljeno tekočino in razmišljam o naslednjem dnevu, ki ga bom preživel na Veliki planini. Ker nameravam ujeti sončni vzhod, bom moral zjutraj zgodaj vstati. Zato se počasi odpravim k počitku.

Ko vstanem, je še tema. Sneg pod krpljami škriplje, ko krenem v smeri proti Veliki planini. Čutim, da se obeta čarobno zimsko jutro in razmišljam, kam naj se povzpnem, da bom lahko videl čim več od tega, kar se na Veliki planini videti da. Če bi se lahko nekako multipliciral na več krajev hkrati, bi bilo idealno. Koliko čudovitih posnetkov bi lahko pospravil skozi objektiv... No, z multiplikacijo seveda ni bilo nič, zato sem se pač moral odločiti za eno samcato destinacijo. V mesečini, ki je prav nežno, s kovinsko pastelnim odtenkom, osvetljevala zasnežena pobočja sem, v pričakovanju jutranjega spektakla, krenil proti bližnjemu hribu.

Sončne vzhode resnično doživljam kot spektakel. Nekaj navdihujočega, vznemirjujočega in skoraj nezemeljskega je v njih.

Ko prispem na vrh, se hladne kovinsko modre barve koprenastih oblakov, ki so očitno ostali tu od včerajšnjega večera, kmalu začnejo tiho prelivati v toplo škrlatno rdečino. Pričara se barvni kontrast med toplino barvitega neba in hladno sivino zasnežene pokrajine. Najprej fotografiram v smeri proti Veliki planini s Karavankami v ozadju.


Zimska velika Planina ob sončnem vzhodu s Karavankami v ozadju.
Velika planina s Karavankami v ozadju

Ko končam, moram zares pohiteti. Sonce je tik pred tem, da za mojim hrbtom prileze čez črto obzorja in razlije pastelno svetlobo čez zimsko pokrajino. Obrnem se za 180 stopinj in gledam. Grejo kar kocine pokonci.


Sončni vzhod nad zasneženo Veliko planino.
Trenutek med nočjo in dnevom

Zimski sončni vzhod na Veliki planini z oblaki v dolini.
Poezija na vrhu

Sonce je vse višje na nebu, zato "odkrpljam" kolikor hitro se le da, po skorjastem snegu nižje navzdol, da se sonce pomakne nazaj proti obzorju. V objektiv ujamem sončni odsev na skorji poledenelega snega in dolge sence smrek, ki rišejo kontrast na snežni ponjavi.



Končno spet pošteno zajamem zrak. Ko fotografiram, namreč vedno zadržim dih, da je posnetek oster kot mora biti.

Čaka me še dolg dan s pohodom po širjavah Velike in Male planine. Časa za zvrhan koš, zato pospravim fotografsko opremo v nahrbtnik in se lagodno in sproščeno odpravim na izhodišče Male planine proti Črnuškemu domu. Hodim kar počez mimo shojenih poti, saj imam vendar krplje. Juhej! Razmišljam, da z vso kramo, ki jo tovorim na sebi in lopatastimi živo modrimi krpljami izgledam kot nekakšen jeti, bigfoot ali pa morda še neodkriti alpski puščavnik. Očitno je podobno razmišljal tudi pes, ki se je z lastnikom sprehajal kakih 300 metrov nižje po shojeni poti. Pes me opazi že na daleč, se ustavi in z zavzetim laježem, ki kar odmeva po planini, vzbudi pozornost tudi lastniku. Pes jo ucvre naravnost po celcu proti čudni kreaturi, ko se vendarle ustavi kak meter pred menoj in pomaha z repom. Uf, vendarle je dojel, da sem čisto navaden človek.

Od Črnuškega doma se po zahodnem robu Velike planine po čudoviti razgledni poti odpravim proti Zelenemu robu na koncu planine.


Velika planina z meglo v dolini.
Pogled iz zahodnega roba

Pred Zelenim robom si po dolgem času, ko je sonce zopet nižje na nebu, vzamem čas za nekaj posnetkov.


Zasnežene vrtače na Veliki planini z smreko v ospredju.
Vrtače na Veliki planini


Zimski Zeleni rob na Veliki planini s Karavankami v ozadju.
Mladi osamelec pred Zelenim robom

Dan se prevesi v pozni popoldan kot bi trenil. Čas je relativen, zato ob fotografiranju in hoji po čudoviti pokrajini teče hitreje kot sicer. Končno se spomnim, da mi ob kopici posnetkov vendarle manjka vsesplošno popularni selfie. In ga seveda naredim. Sicer nekoliko nestandardnega, a zato z rahlim umetniškim pridihom (na levi spodaj sem jaz, če je morda kdo v dilemi :-)).




Kljub temu, da so nožice po celodnevnem lomastenju s krpljami že nekoliko šibke, z navdušenjem pričakujem še zadnji del fotografskega pohoda. Od Zelenega roba se podam nazaj v breg na zahodni rob Velike planine in krenem v smeri Črnuškega doma po poti, po kateri sem prišel.



Zahodni rob s Kamniškim sedlom

Na poti po robu mi pogled zahaja na zahodno stran, kjer nizko sonce s svojo lučjo pričara nepozabne podobe pokrajine v daljavi pod menoj. Ob silni fotografski vnemi se za trenutek ozrem še na nasprotno stran, na hrib z vzhajajočo luno, na katerem sem zjutraj posnel fotografije s sončnim vzh