Search

Pot po robu

Updated: Jun 26, 2021


Pogled na Čaven



Pot po robu lahko zastavimo na Colu ali pa v Predmeji. Če krenemo iz Cola (z avtom kakih 800m po asfaltni cesti proti Predmeji do parkirišča na levi strani, kjer markacija usmeri korak v levo), nas takoj na začetku čaka vzpon na 961 m visoki Kovk. Do tu, po dobrih dveh kilometrih vzpenjanja, po deloma senčni gozdni poti, pridelamo 338 m višinske razlike. To je tudi najstrmejši del, sicer nezahtevne, 14 km in 4 do pet ur dolge poti, ki se v nadaljevanju spusti do Predmeje za 74 m. Seveda so vmes tudi krajši nezahtevni vzponi. Pa naj bo dovolj suhoparne statistike in se raje podajmo na pot.


 

V začetku junija se torej, seveda zopet s svojo fotografsko opremo, z avtom zapeljem do parkirišča pri Colu in parkiram ob tabli in markaciji, ki označujeta začetek poti. Ura štiri popoldan. Do Predmeje, z vsemi posnetki, ki me čakajo ob poti, slabih pet ur, razmišljam in kalkuliram. Seveda sem se prej s kolegom dogovoril, da ga, preden prispem na cilj, pokličem, da me pride z avtom v Predmejo iskat in odpelje nazaj do Cola. Da bi v temi pešačil isto pot še nazaj, bi resda bilo precej neudobno.

Zastavim korak po poti, ki se vzpenja na Kovk in sežem v žep po mobi, da še enkrat preverim uro. Toda žep je prazen, mobija nikjer, niti v drugem, tretjem in sploh nobenem žepu. Se bova s kolegom že našla, razmišljam, in malce manj sproščeno, z rahlim pospeškom, bog ne daj, da prispem do Predmeje kasneje, kot dogovorjeno, nadaljujem pot.

Ko prisopiham na Kovk, se gozd konča in od tu naprej večinoma po razglednem in travnatem robu pot vodi naprej. Sedaj vidim, zakaj se pot imenuje, tako kot se. Trnovska planota, z mogočnim gozdom na desni in s travami ter pisanimi cveticami na robu, se tu konča. Pod strmimi skalnimi stenami se planota globoko spodaj stika z Vipavsko dolino.

Vseskozi pa čudoviti razgledi na Vipavsko dolino čez Kras, Gorico in do morja v ozadju. Najraje bi sedel in se naužil neskončnih razgledov in tišine za cel teden vnaprej, a me čas preganja, da po nekaj posnetkih, nadaljujem naprej.



Pot po robu z Ajdovščino v ozadju



Kot da izjemni razgledi ne bi bili dovolj, je celotna pot okičena še s čudovito floro, da sem imel občutek, da se sprehajam po skrbno in premišljeno urejenem parku.



Travnik s cveticami nad bregom pri Otlici



Avrikelj v rumenem



Iris v modrem



Po dveh tretjinah poti, ko nekje na robu srečam jadralce, ki se pripravljajo na polet proti Vipavski dolini, prispem do naravne znamenitosti, ki se imenuje Otliško okno. Prijeten hlad mi prija, ko se spustim iz poti v senco proti oknu in naredim posnetek. Prevzame me ravnotežje senc in svetlobe, ki poudari obsijano okno in zeleno listje dreves.



Otliško okno



Naenkrat se spomnim na uro, ki je seveda zaradi znanih razlogov nimam, zato sklenem, da malce prej končam pot, ki se sicer nadaljuje do Predmeje še dobro uro.



Pogled nazaj proti Kovku



Pogled naprej proti Čavnu



Tako še pred Predmejo zavijem do vasice Otlica, po kateri se imenuje okno. Tam me čaka zasluženo pivo v vaški gostilni (z veliko stensko uro, ki kaže da je ura osem).

Na terasi ob cesti sedem za mizo, iztegnem utrujene noge, pregledam posnetke* na LCD zaslonu in čakam, da se mimo pripelje kolega in me odpelje do avta proti Colu.


*Dva posnetka iz bloga sem naredil v marcu, ko sem se z avtom ustavil v Otlici.



 


Povezave do drugih fotografsko obarvanih blogov:


Vzpon na Golico po Stari rudni poti: https://www.bojanrupnik.com/post/vzpon-na-golico-po-stari-rudni-poti

Fotografski vzpon na Slavnik: https://www.bojanrupnik.com/post/fotografski-vzpon-na-slavnik

Fokus in globinska ostrina: https://www.bojanrupnik.com/post/fokus-in-globinska-ostrina




116 views0 comments